Prosim, prisluhni

Prosim, prisluhni besedam, ki jih ne povem  

Ne pusti se zavesti. 

Ne dovoli, da te preslepi obraz, ki ga nosim,

kajti nosim masko. Nosim na tisoče mask, 

ki se jih bojim sneti, 

in nobena nisem jaz.  

Pretvarjanje je veščina, 

ki mi je prešla v krvi; 

a ne dopusti, da te to preslepi, 

za božjo voljo, naj te ne preslepi! 

Dajem vtis, da sem varen, 

da je zame vse sončno in mirno,

tako v meni kot okoli mene, 

da sem gotov, samozavesten, 

umirjen in brezbrižen, 

da je nebo jasno in držim uzde trdno v rokah.

Da ne potrebujem nikogar. 

Toda ne verjemi mi.  

Na površini morda res nimam brazd, 

ampak površina je le maska, 

ki se večno spreminja in me skriva. 

Pod njo ni ne elegance ne ugodja. 

Pod njo je moj pravi jaz, 

zbegan, prestrašen, osamljen. 

Vendar to skrivam. 

Zmrazi me ob pomisli, 

da drugi opazijo mojo slabost in strah. 

Zato se panično skrivam za masko, za delo 

Moji rok, 

nonšalantno, sofisticirano fasado, ki mi pomaga 

pretvarjati se, 

ki me varuje pred vedočim pogledom. 

Ampak prav tak pogled je moja odrešitev. 

Seveda, le če mu sledi sprejemanje, 

če mu sledi ljubezen, 

to je edino, kar me lahko osvobodi sebe 

samega ? 

Zaporskih zidov, ki sem jih sam zgradil, 

sten, ki jih s takim naporom postavljam ? 

Edino, kar mi bo zagotovilo to, 

o čemer se sam ne morem prepričati, 

da res kaj veljam? 

Ampak tega ti ne povem, ne upam si. 

Bojim se. 

Bojim se, da tvojim pogledu ne bosta sledila 

sprejemanje in ljubezen. 

Bojim se, da me ne boš maral, 

da se boš smejal? 

In tvoj smeh bi me ubil.  

Bojim se, da sem globoko v sebi ničvreden, 

da sem zanič, da boš to videl in me zavrnil. 

Tako igram svojo obupano igro pretvarjanja

in moje življenje postane v bojišče. 

Ne maram te izumetničene igre, 

te plitve, lažne igre. 

Rad bi bil pristen, spontan, 

rad bi bil jaz, toda moraš mi pomagati. 

Moraš mi ponuditi roko. 

Čeprav je to morda zadnja, 

kar navidez želim ali potrebujem. 

Le ti lahko zbrišeš z mojih oči 

otopelo strmenje dihajočega mrtveca.

 Samo ti me lahko oživiš.  

Vsakokrat, ko si prijazen, ljubezniv in spodbuden, 

vsakič, ko poskusiš razumeti, 

ker dejansko čutiš skrb, 

na mojem srcu začnejo rasti krila.

Drobna, krhka krila, 

pa vendar krila. 

S čuječnostjo in sočutjem, 

lahko vame vdihneš življenje. 

Rad bi, da to veš. 

Rad bi, da veš, kako pomemben si mi. 

Da lahko ustvariš pravega mene, 

če se le odločiš.

  

Ne bo ti lahko.

Tako dolgo sem prepričan o lastni nevrednosti, 

da so stene okoli mene otrdele. 

Bliže, ko mi prideš bolj slepo utegnem udariti nazaj: 

to je nerazumno, da, a ne glede na to, 

kaj piše o človeku v knjigah,

jaz sem nerazumen!  

Bojujem se proti isti stvari, 

po kateri silno hrepenim. 

Ampak rekli so mi,

da je ljubezen močnejša od debelih sten 

in v tem je moje upanje. 

Moje edino upanje. 

Prosim, poskusi porušiti te stene s čvrsto roko, 

lahko tudi z nežno roko, 

kajti otrok je zelo občutljiv.

Se morda sprašuješ kdo sem jaz? 

Sem nekdo, ki ga dobro poznaš? 

Vsak moški sem in vsaka ženska, ki jih srečaš. 

- Charles C. Finn -